Bienvenidos a México!!!
Aloha vsem s prelepih otočkov značilnih po največji (če štejemo v globino oceana) vulkanski gori na svetu Manua Kea, ki dnevno bruha na tone žive lave, ki se steka v ocean. Otok, je značilen po največ deževnih dneh v letu, v mestecu Hilo. Vsakodnevno dežuje monsunski topli dež. Gorovje je obraščeno z zelenimi kavovci, po imenu Kona kava, ki hrani in preživlja otočane. Vsepovsod je otok obraščen z cvetličnim drevjem z raznobarvnimi cvetlicam; čisto naravna parfumerija. Čeprav sem desetič na otoku mi ga do zdaj v celoti ni uspelo spoznati in upam, da bom letos obiskal pragozd na otoku, ter prekrasne velike slapove.
Do tekme me loči še 14 dni, počasi se aklimatiziram na 12-urno časovno razliko, na visoko, skoraj 100 % vlago, na močne vetrove in na visoko temperaturo. Samo malo aktivnosti je potrebno, da telo izloči veliko količino znoja, tako da moram paziti na možnost dehidracije.
Tukaj je tudi železni Jani, poln navdiha in motiva po dobri uvrstitvi v svoji skupini. Imam občutek, da je dobro pripravljen in mu želim veliko uspeha. V kratkem pričakujemo tudi ostale, da počasi prikapljajo. Vzdušje in napetost se počasi stopnjuje. Zvezdniki so že vsi tukaj, skoraj mesec dni pred tekmo. Pomoje se bo bitka odvijala med avstralci in nemci pa se Vanhonekerja ni treba pozabiti. Za njega tudi sam navijam. Sam bom zadovoljen, če mi se uspe uvrstiti med 20 najboljših v moji skupini.
Aloha do tekme in malo fotk na ogled.
Tekma, ki za nekatere pomeni Evropsko prvenstvo. Po dolgem času sem se odločil, da opravim, kakor nekateri rečejo eno od lažjih tekem. Po naključju sem se uspel mesec dni pred tekmo prijaviti na frankfurtski ironman. Za nekatere je ta tekma zelo lahka in ker sem se že lansko leto v Arizoni kvalificiral na Havaje sem jo vzel, kot dober trening. Vseeno pa bi jo čim prej rad pozabil. Vremenski pogoji so bili za mesec julij nemogoči. Temperatura se je spustila pod 12 stopinj. Poleg tega je skoraj celo tekmo pihalo in deževalo.
Še najbolj prijazno je bilo plavanje, kljub množici tekmovalcev, ki so se v majhnem jezeru kot sardele prerivali eni čez druge za čim boljši rezultat. Na kolesu mrzel dež, hladen veter, mokra obleka. Za tiste, ki so se premalo oblekli, je bila to popolna podhladitev. Nekateri so odstopili na začetku, ostali smo se s težavo borili z vremenom in utrujajoče obračali pedala. Ko sem končal kolo, sem si mislil: “O, hvala bogu, da je konec te more.”
Tek , za katerega sem bil prepričan, da mi bo bolj stekel, se mi je ob močnem nalivu popolnoma uprl. Komaj sem čakal, da se ta morija konča, tako da sem prvič odkakor tekmujem ironman, 10 km pred ciljem pomislil na odstop. Noge so pekle, bolele, mišice otrdele, v glavi sama zmeda, borba s psiho, da preživim do cilja. Tega sem videl z najslabšo uvrstitvijo in najslabšim časom odkakor tekmujem ta naporni šport. Čas 11 ur 47 min bi najraje čim prej pozabil. Z velikimi črkami bo vpisan mojemu spominu, kot največje razočaranje.
Ugotovil sem, da je težko tekmovati brez motiva, saj je ta največji, če tekmuješ, za normo za Havaje. Toda to sem že dosegel v Arizoni. Zdaj sem z mislimi že na havajski tekmi, za katero upam, da mi bo uspelo bolj, kot v Frankfurtu. Auf Wiedersehen tokrat Frankfurt. Vrnil se bom še enkrat, da se prepričam ali si res tako težek, kot sem te doživel julija 2011.
Aloha Hawaii!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Osmič na svetovno prvenstvo
