Zelo lepa tekma
Coeur d'Alene se nahaja v ZDA v severnem delu državice Idaho, ki meji s Kanado. Majhno mesto podobno našemu Bledu, samo ko je jezero kakšnih desetkrat večje. Območje je zelo lepo, ravninsko, okoli nekaj gora, ki so obraščene s smrekovim gozdom. Ekološko zelo zaščiteno in čisto mesto. Turistično zelo razvito. Prebivalci, v glavnem belci, so zelo prijazni, kulturni in ustrežljivi. Posebno pozorni so do turistov. Hrana niti malo ne spominja na tipično ameriško, bolj je podobna evropski italijanski ali francoski. Na tem koncu nisem opazil tipičnih ameriških fast foodov. Tudi ljudje se razlikujejo od večine Američanov, saj so veliko manj zavaljeni, vsi nekaj delajo v prostem času, veliko se ukvarjajo s športom; tečejo, kolesarijo, plavajo, ter se ukvarjajo s skupinskimi športi. Triatlon je tukaj zelo popularen šport, saj je iz tega območja tekmovalo več kot 100 tekmovalk in tekmovalcev.
Tekma v Idahu je prvi dan razpisa popolnoma razprodana. Vseh 2400 mest. Temperature v tem območju so za junij predvsem ponoči zelo nizke, podnevi v tem času, ko sem tekmoval je bila temperatura 36 stopinj. Močno piha nekakšna mrzla burja, tako da je tudi ob visokih temperaturah občutek kurje polti prisoten. Temperatura vode v jezeru, ki je zelo valovito, je bila na dan tekme 15 stopinj celzija.
Sama tekma je zelo lepa. Plava se dva kroga. Jezero je obkroženo z visoko obalo, ki omogoča dostop velikemu številu gledalcev ter opazovanju plavajočih teles. Sam sem odplaval za tako težke razmere, ki jih nisem vajen (veter, valovi, mrzla voda), zelo solidno in dosegel čas na razdalji 3960 metrih 1 uro in 3 minute. Po tranziciji iz vode, sem potreboval nekaj časa, da sem se na kolesu ogrel.
Kolesarjenje je posebna zgodba. Prekolesariti 180 kilometrov z višinsko razliko 1800 metrov… Kolesari se dva kroga, ker sta dva visoka klanca, en klanec je dolg okoli dva kilometra s približno 15 procentnim naklonom. Spusti polni serpentin, proga se zelo hitro spreminja, veliko je kratkih ostrih zavojev, tako da je pri vsakem potrebno močno zavirati. Kakšnih 20 kilometrov se vozi po ozki asfaltni poti, široki manj kot meter in pol. Kolesarska proga je v enem delu speljana tako da se kolesari po železniških tirih, kjer so postavljene deske. Občutek, da sem dobro kolesaril mi je potrdil tudi moj čas 5 ur in 32 minut. Kot zanimivost naj povem da na progi nisem videl nikjer nobenega sodnika, ker so na briefingu povedali, da so sodniki ob cesti skriti ter da fotografirajo vse tiste, ki se vozijo v zaveterju. Lahko povem, da nikjer nisem videl nobenega tekmovalca da bi se draftal. Nenavadno ampak resnično.
Tek je zahteven, veliko vzponov za maraton, kar malo preveč višinske razlike. Visoka vročina 36 stopinj, veter in klanci niso omogočali tekmovalcem, da bi dosegli optimalne rezultate na teku. Sam sem do 35-ega kilometra odtekel v povprečju za čas 3 ure 30 minut. Imel sem občutek, da bom v takšnem tempu dokončal tekmo. Naenkrat mi je začela odpovedovati moč v mišicah, čutil sem močne bolečine v prstih in nohtih, tako da sem se komaj privlekel v cilj. Zadnjih 7 km sem tekel skoraj 50 minut. Zaradi teka se mi je poslabšala skupna uvrstitev, čeprav 152. mesto absolutno od 2400 nastopajočih in 4. mesto v starostni skupini od 136 nastopajočih, sploh ni slab dosežek. Lahko bi rekel da je odličen. S tem, da sem dosegel legalno uvrstitev na svetovno prvenstvo na Havaje, je to samo super.
Šestkrat zaporedoma sem dosegel normo na svetovno prvenstvo na Havaje. To do sedaj ni uspelo nobenemu Slovencu živečemu v Sloveniji. Upam samo, da mi bo na Havajih uspela uvrstitev med 10 najboljših v svoji skupini. Do sedaj mi to še ni uspelo.
Po tekmi sem si vzel lep dopust v Kaliforniji na najboljši in najbolj varni plaži, Huntington Beach, kjer sem z družino počel vse normalno in nenormalno kar vsi ljudje počnejo – jedel, pil, se zabaval…
Zahvalil bi se sponzorjem, ki so mi pomagali, da sem se uspel udeležiti tekme v Idahu: Cararro Cafe, Roiss Dva, Philip Morris, Fructal, KZ Metlika, Žolna, Cafe Monet in ostalim.
Tudi moj trener Uroš Velepec zasluži pohvale za svoj delež ter dr. Robi Hajdinjak, ki me je držal pokonci, ko mi je bilo najtežje.
