IDAHO DRUGIČ
To je bila moja najtežja tekma, ki sem jo opravil do sedaj.
Idaho je majhna turistična dežela, ki se nahaja na severozahodu ZDA in meji na državi Washington in Utah ter mogočno Kanado. Dežela, malo podobna Sloveniji, idila skoraj enaka. Rečejo ji dežela krompirja, saj naj bi tukaj proizvedli veliko krompirja za ZDA. Sam nisem imel tega občutka o velikanski količini krompirja, saj je bilo v restavracijah, kjer sem se prehranjeval na krožniku vsega drugega več kot krompirja. Mesto Coeur d'Alene je majhno lepo mesto s 30.000 prebivalci, objeto v nekaj gora, obraščenih z iglavci ter nekaj znamenitimi smučišči za to območje. Prebivalci so bogati belci, ki se ob vikendih zgrnejo v mesto, da pokažejo svoj blišč v prestižnih oldtimerjih, močnih terencih, ki so ameriški ponos, ter na »svojih« jeklenih konjičkih, ki se jih mi Evropejci ne moremo nagledati.
Znan kraj po športnih dogodkih, organizatorji sami profesionalci, ki svojo opremo pripeljejo z velikimi šleperji, jih v parih urah razprejo v velike tribune, prav tako osvetlitev, ozvočenje in ostalo. Drugi dan po dogodku v jutranjih urah mimoidoči niti ne opazi, da se je tukaj prejšnji dan odvijal veliki spektakel, ki ga ogleda na tisoče navijačev. Dežela, ki kjer so v času tekme nočne temperature okoli 3-5 stopinj, podnevi pa včasih presežejo tudi 35.
Na dan tekme je pihal močan mrzel veter. Jezero je bilo polno majhnih na meter gostih valov, ki so se neprestano kotalili proti obali. Veter je dosegal hitrosti okoli 35km/h. Na štartu nas je bilo okoli 2300, ki smo nemočno gledali v to veliko gmoto valov, ki so se nam nepretrgoma bližali. Organizatorji so bili zmedeni kaj narediti, saj se zavedajo odgovornosti do tekmovalcev; kaj če se komu kaj zgodi. Še vedno se spominjajo dogodka izpred dveh let v Utahu ko se je en tekmovalec utopil. Razmišljali so da plavanja sploh ne bi bilo ali da bi se plavalo samo en krog. Na koncu so se odločili da si tekmovalci sami izberejo ali plavajo na lastno odgovornost ali tisti ki niso prepričani v svoje plavalne sposobnosti, naj opravijo samo dolgi duatlon. Več kot 10% jih je tako tudi odtekmovalo.
Tekma se je začela. Tekma za rezultat, za nekatere tudi tekma za preživetje, saj jih je po plavanju veliko odstopilo. Sam sem imel velike težave z valovi, ki so bili tako močni in zgoščeni da sem zelo težko prišel do zraka, saj je voda ob odprtju ust močno vdirala v grlo. Počutil sem se kot plavajoči balon, poln vode, brez občutka za smer, saj markirnih boj ni bilo nikjer za videti. Kljub temu sem prvi krog odplaval v 33 minutah, v drugem je bilo težko držati smeri, saj so se videli samo beli valovi. Končni čas 1:09, kar ni niti tako slabo, 10. v skupini od 156 ter 520 od 2300, pa še kar. Plavanje mi je pobralo veliko moči, kar se je pozneje poznalo na kolesarjenju.
Proga za kolo zelo zapletena oziroma ima veliko ostrih vzponov, klanci tudi po 15%. Kolesarjenje je neprestano oviral pihajoči veter, ki je močno pihal v prsi kakšnih 40 km, ko smo vozili proti velikim klancem. Kolo se ni nikamor premikalo, čeprav sem pritiskal na pedale z zadnjimi atomi moči. Dvatisoč metrov višinske razlike, veliki klanci in veter so je tako močno izčrpali da sem se prvič odkar tekmujem vprašal: »Kdo me je tja poslal, kaj mi je to treba.« Gledajoč utrujene tekmovalce, vse ožete, prazne in obupane me je spodbudil navdih. Rekel sem si: »Moraš, saj si seveda boljši, saj na kolesu prehitevaš.« Počasi sem se pobral ter ostali del kolesarjenja uspel prekolesariti v zadovoljujočem tempu. Čas kolesarjenja 5:47. ZELO DOBRO. Prava tekma za preživetje.
Na teku mi je prvo polovico proge uspelo odteči v času 1 ure 47 minut, v drugi polovici sem močno popustil. Poznala se je utrujenost, noge otrdele, prazne, telo je zarjavelo, komaj sem se premikal. Občutek kot da sem robot brez navodil in možganov, ki so že zdavnaj nekam odpotovali, brez misli, glava velika kot boben. Izčrpan in utrujen, do zadnjega atoma energije, nisem niti čutil da sem že v cilju, da me spodbuja na tisoče navijačev. V cilju sem padel na roke številnih prostovoljcev, ki so me odpeljali na nosilih v šotor, kjer so se nahajali zdravniki. Infuzija, lahka masaža in sveži napitki so me po dveh urah spet postavili na noge. Vesel sem bil svojega uspeha in svojih sotrpinov, ki so še prihajali v cilj. Rekel sem: »Uspelo mi je.« Čas 10:53 samo za 23 sekund slabši od lanskega, ki je imel veliko lažjo kolesarsko progo. Peto mesto v skupini od 156. tekmovalcev ter 219. od absolutno 2300. Zelo dobro in še pot na Havaje na svetovno prvenstvo, ki bo oktobra. ALOHA, ŽE PRIHAJAM!
Po končani tekmi sem šel z družino v Kalifornijo v bližino San Diega na zelo znano, lepo surfersko plažo, Huntington Beach, kjer sem si pospeševal regeneracijo z uživanjem v dobri hrani in pijači.
Če njih ne bi bilo se tekme v Idahu ne bi mogel udeležiti. Hvala vsem SPONZORJEM – Cafe Cararro, Fructal, Philip Morris, Roiss Dva, Žolna Šport, intAct, EximEx, Cafe Monet
.gif){kind=small}
