Naslednji mesec.......Ironman Canada
Teden zatem, ko sem končal Ironman Austria, sem se odločil, da bi se rad poskusil kvalificirati na Havaje kje drugje. Tako sem prišel na idejo, da bi odšli v Kanado.....
Ironman Canada je bil natanko en mesec po Ironmanu Austria. Ker sem bil v odlični formi, sem se prijavil še tja, saj nisem imel česa izgubiti.
In tako je cela družina odpotovala v Kanado.....
Tekmovanje je blo v malem mestecu Penticton, ki je bilo od našega letališča v Vancouverju oddaljeno približno 500km. V Vancouverju smo si zato najeli avto in se odpravili proti Pentictonu. Vozili smo se približno pet ur in tja prispeli malo čez eno uro zjutraj. V hotelu smo hitro zaspali, kljub časovni razliki.
Dan pred tekmo
Za razliko od prvega Ironmana, sem bil na drugi tekmi nekako bolj nervozen, čeprav sem vedel, kaj me čaka. Predvsem najbrž zato ker sem bil še vedno utrujen in me je vse bolelo. Tako sem bil skoraj prepričan, da ne bom osvojil tistega kar sem si želel. Rekel sem si, da bom pač tekmoval kolikor se bo dalo dobro in da bomo videli, če bo to zadostovalo.
Dan tekme
Zopet sem se zbudil zelo zgodaj, si pripravil hrano in pijačo (z manjšo pomočjo družine, seveda) in počasi smo odšli še na lahek zajtrk. Po zajtrku smo se skupaj odpravili do "bojišča", kjer so mi napisali mojo številko(1476). Kmalu se je začelo....
Plavanje
Zopet nas je 2000(!!!) skočilo v neku lužo (tako je izgledalo zaradi količine tekmovalcev, drugače je jezero kar veliko), kjer smo se dobesedno stepli za mesta. Kdor prej pride, prej melje. Tako sem ves pretepen in skoraj brez občutka za orientacijo prišel iz vode. Tukaj so mi prijazne ženske slekle plavalno obleko - dobesedno so jo vlekle in iztrgale iz mene. Hitro sem si obul kolesarke čevlje in se zavihtel na kolo.
Kolesarjenje
Proga za kolo je bila veliko težja od avstrijske, saj je bilo polno zelo strmih vzponov in tudi veter je kar preveč pihal. Nekako sem se znašel in kar hitro prehitel dosti tistih, ki so me pošteno pretepli med plavanjem. Sodniki so bilio dokaj strogi, saj tudi tukaj pravila ne dopuščajo vožnje v zavetrju. Med vožnjo sem se celo pogovarjal z nekim Kanadčanom, ki je bil dolgo vozil pred mano, potem pa omagal. Zato sem ga pustil za sabo in kar v nekakšni lahkoti prevozil do konca. Vesel sem bil, ker je že toliko mimo in komaj čakal, da se konča tudi tek.
Tek
Zelooo na hitro sem se preobul v tekaške superge in zagnal s polno paro. Vedel sem, koliko sem na kolesu pridobil - veliko. V moji skupini jih je moralo biti le še nekaj pred mano. Tekel sem zelo vztrajno z istim tempom in ga celo še pojačal proti koncu. Pred sabo sem videl še enega iz svoje letne skupine in jo hito ucvrl mimo njega in takorekoč zašprintal zadnji kilometer ali dva. V cilju me je pričakala hči, ki me je snemala in žena. Obe sta mi z veseljem povedali da sem v prvi deseterici svoje skupie in da se mi bo želja o Havajih najbrž uresničila! Bil sem presrečen.
Dan po "Velikem dnevu"
Skupaj z družino smo se odpravili proti hotelu, kjer so bili rezultati in kvalificiranci za na Havaje. Pri prebiranju svojega imena sem se zelo nasmehnil in sem bil tako vesel, da sem za trenutek pozabil čez kakšen pekel sem šel zaradi tega. Mislim da sta svojo srečo z menoj delili tudi žena in hči, saj sta vedeli, da sem si tega zelo želel, in da jih bom vzel s seboj tudi na Havaje.
Posebno doživetje
Kanado sem doživljal kot zelo posebno, saj se mi je zelo vtisnila v spomin. Bila je polna prijaznih ljudi, lepih hribovij in nižavij, polna življenja in kar malo podobna Sloveniji. Mislim da se bom še kdaj vrnil.
