Prihod
V Kanado sem odpotoval kar 14 dni pred tekmo. Polet je trajal zelo dolgo in mi je vzel kar nekaj moči. Že prvi dan sem imel trening in se kar hitro "zbrihtal", čeprav se je to na začetku zdelo nemogoče.
Dan tekme
Na dan tekme sem bil zelo dobro razpoložen, kljub raznim nevšečnostim, ki sem jih dožvel par dni prej. Začelo me je namreč boleti nekje v bližini slepiča in sem se kar pošteno prestrašil. Še odhod k zdravniku me ni dovolj pomiril.
Tekmo bi opravil še bolje, če ne bi dobil 5 minutne kazni, ker naj bi se "šlepal" oz. kakor oni temu rečejo draftal. Prav smešno pa je bilo, da so 5 minut z mano preživeli sami neameričani, kar je dalo kar večini misliti o poštenosti sodnikov.
Ker pa greš na tekmo zato, da se dokažeš samemu sebi, sem to vzel kot čas za osvežitev in sem se pred tekom kar dobro najedel in napil Gatorada. Najbrž je bil prav to vzrok, da sem kasneje zaradi hitro povečanega tempa že skoraj omagal, saj je moj pulz v času od kolesa pa do teka zelo variiral.
Zelo srečen sem bil, ko sem končno pritekel v cilj in si oddanil. S presenečenjem sem tudi ugotovil, da sem postavil svoj nov osebni rekord in se tako še bolj razveselil.
Dan po tekmi in odhod
Počutje je bilo dobro, čeprav sem še vedno čuil neko notranjo bolečino okoli slepiča. Sam se zelo težko spravim k zdravniku, zato me je žena kar dolgo prepričevala, da moram takoj, ko pridem v ljubljano, k zdravniku.
Za dva dni smo se ustavili še v Vancouvru, kjer smo malo nakupovali in si ogledali mesto. Ta Ironman sem vzel bolj kot trening za Havaje in mislim, da sem se z njim kar dobro pripravil, čeprav me čaka še kar nekaj dela.
Kot sem rekel že prejšnje leto, da se bom v Kana še kdaj vrnil, lahko to leto zatrdim čisto isto, ker sem nad Kanado še vedno zelo navdušen.
