Potovanje na Havaje
Na Havaje sem se odpravil že kar 14 dni prej zaradi prilagoditve tamkajšnjim vremenskim razmeram. Na Havajih je namreč 100% vlaga in kar naprej je sončno, včasih pa celo malo deževno. Potoval sem skupaj z Urošem Velepcem. Z avioni sva se prevažala kar dolgo. Najina destinacija je bil otok Havaji v otočju Havajev. Presedala sva v Munchnu, v Los Angelesu celo prespala in končno prispela na Havaje.
Trening in nesreča
Teh 14 dni sem kar močno treniral, čeprav ne celih 14 dni. Dva dni pred tekmo sem se mirno peljal po cesti z biciklom in kar naenkrat sem se znašel na tleh, v nezavesti. Nekdo je prišel do mene in mi pomagal vstati. Bil je Američan. Ime mu je bilo Jay. Videl je da imam rano na glavi in mi poskušal ublažiti bolečino. Bolela sta me tudi rama in kolk. Takrat sem videl kako v avtu nasproti mene sedi ženska in strmi vame. Vedel sem, da je bila ona tista, ki je povzročila nesrečo, nisem pa razumel, zakaj mi ni pomagala, saj so bili vsi Američani, ki sem jih do sedaj srečal zelo prijazni. Kasneje so prišli reševalci, policija in celo gasilci. Odpeljali so me v bolnišnico, kjer so mi zašili glavo. Dobil sem 5 šivov. Izgubil sem voljo do tekmovanja, ker nisem vedel, če bom lahko vse speljal tako kot sem hotel. Do tekmovanja nisem nič treniral, a tudi najbolje se nisem počutil.
Veliki dan
Zgodba iz prejšnjih dveh tekem se ponavlja. Zopet je tu zgodnje vstajanje, pripravljanje obrokov in pijače itd. Ker je IRONMAN Hawaii svetovno prvenstvo sem bil še toliko bolj živčen, čeprav sem vedel, da je moja edina naloga priti do cilja. bilo paje zelo težavno.....
PLAVANJE
Pri plavanju me je začela boleti rama in bolj, ko sem poskušal premagati bolečino, bolj me je bolelo. In ni nehalo boleti. Ko sem pritekel iz vode sem bil že tako ali tako kot vedno omotičen. Potem sem si privoščil pet minut odmora. K sebi sem poklical maserja, da mi je malo olajšal bolečino.
KOLO
Zatem sem sedel na kolo in počutil sem se malo bolje. Vendar pa me je po nekajurni vožnji začela boleti rama in tudi kolk. Tako sem poganjal le še zato, da pridem do konca temu....
TEK
Končno sem prispel to tranzicije, kjer sem kolo zamenjal za tek. Bilo je zelo naporno, zaradi vseh bolečin in slabega počutja. Videl sem kako v nasprotni smeri teče v cilj Uroš, malo kasneje pa še Tomaž Šink. Tudi onadva sta izgledala zelo zdelana. Uroša je bolela noga, Tomaž pa je kar tekel in tekel....
Kar naenkrat se je znočilo in pred seboj sem videl le še flourescentne lučke, ki so nam jih dali prostovoljci na postaji s hrano. Prehiteval sem enega za drugim in upal, da bom lahko zdržal s takim tempom do konca. In zdržal sem, čeprav težko, ampak sem. Bil sem vesel, da sem prišel do cilja, čeprav z malo slabšim časom. Bilo pa mi je vseeno, če je čas dober ali ne, saj sem bil glede na počutje zelo dober. To je bil najtežji Ironman, ki sem ga opravil. Najbrž zaradi vseh razmer, ki so se pojavile tako na progi in že pred tem.
Moram pa reči, da sem užival, čeprav je bilo naporno. Najbrž me je naprej gnala le še moja močna trma. Upam, da bom dovol trmast, da bom prišel na Havaje tudi naslednje leto.
