Doživetje, ki se težko ponovi.
Čeprav sem se havajske tekme udeležil že 4x, se mi je letošnja še posebej vtisnila v spomin, saj sem na Havaje prispel 3 tedne pred tekmo. V tem času sem dobro spoznal otok, kulturo, zgodovino, naravne lepote ter se navadil otočanov. V času aklimatizacije sem dobro treniral in omogočil telesu, da si nabere čim več moči za tekmo. Tudi družina je prišla navijat ter uživat na Havaje. Med tem časom sem spoznal veliko novih obrazov, stekel veliko novih prijateljstev. Spoznal sem slovenskega fanta, ki živi in študira na tem otoku . Ljubljančana Jerneja smo zelo razveselili z našo udeležbo. Bil je tako navdušen, da se je takoj odločil za trening triatlona. Cilj mu je, da se enkrat udeleži tudi Ironmana na Havajih.
Letos je bila četica Slovencev zelo majhna. Romšak Matic in jaz sva se kvalificirala na Lanzarotih, ostalim tekmovalcem, ki so se preizkusili na kvalifikacijah žal ni uspelo, zato pa je uspelo najstarejšemu 74-letnemu Slovencu Cokan Franciju, ki je letos tekmoval za ZDA(eno leto tekmuje pod SLO zastavo, drugo leto pod ZDA itd.). Zelo bi si želel, da bi nas bilo več na Havajih, saj sem za vsakega Slovenca močno navijal na kvalifikacijah. Letos sem se na tekmi srečal z manj tehničnimi težavami kot pretekla leta. Sicer sem imel hude bolečine v hrbtu, ki me spremljajo še danes, a kljub temu sem z rezultatom zelo zadovoljen.
Tekma z osebnimi rekordi
To tekmo si bom zapomnil po doseženemu dobremu času in osebnem rekordu na Havajih. V plavanju, kljub valovitemu oceanu sem dosegel čas 1:11 ter izboljšal plavalni čas za 4 minute. Tudi čutil nisem kako sem z lahkoto preplaval 3960 metrov. Kolo je posebna zgodba. Pogoji so bili veliko boljši, bilo je manj bočnega vetra, tako da so vsi tekmovalci dosegli boljše čase. Sam sem bil presenečen nad časom 5:35 na kolesu. To je boljši čas za celih 23 minut kot moj pretekli najboljši čas. Bila je velika vročina, nad 30°C s skoraj 90% vlago. Veliko znojenja ter zato veliko tekočine, kar 30 litrov, sem spil na tej tekmi. Pri tekmi se je to poznalo, ker sem se na vsaki okrepčevalnici polival s hladno vodo. Tako da sem prvih 21 kilometrov pretekel v dobrem času pod 5 minut na kilometer. Voda in znoj sta mi brizgala iz tekaških copat na vsakem koraku. Nogavice so se zalepile na nogo, mišice popuščale, tako da sem začel zabijati s copati in prsti so tolkli v vrh le-teh. Nastale so tako močne bolečine v prstih, da sem komaj stopal. Pri vsakem koraku sem čutil kot da mi nekdo zabija žeblje v prste. Prvič sem se spraševal:" Kaj me žene, kaj mi je tega treba?", vendar je kljub temu premagala volja po uvrstitvi. Premagati take bolečine v prstih nog (sicer še danes imam vseh 10 prstov črnih, vsi nohti pa so odpadli), pomeni nekaj kar se mnogim ljudem še sanjati ne more. To lahko dosežejo le tisti, ki imajo trdno voljo in za seboj ogromno težkega treninga. Pravim si:" Saj so bolečine sestavni del tega kar si hotel.". Prihod v cilj je bil vrhunec vseh muk. Na semaforju je bil izpisan čas 10:53, kar je moj daleč najboljši čas na havajskem ironmanu. "Rekord za 32 minut boljši," pravim si " to pa je nekaj.". Od 92 kvalificiranih tekmovalcev v moji starostni skupini sem bil top 20. V cilju sem se počutil kar se tiče pripravljenosti zelo spočitega, nasmejanega kot da nisem cel dan na povprečnem pulzu 152 utripov tekmoval. Vesel nad dosežkom sem z družino in prijatelji po tekmi šel v lokal na B-vitamin v tekočem stanju in majhnih vrčkih.
ZAHVALJUJEM SE DRUŽINI ZA RAZUMEVANJE IN PODPORO, PRIJATELJEM IN ZNANCEM NA ČESTITKAH, UROŠU VELEPCU ZA POMOČ PRI NAČTRTOVANJU TRENINGOV.
SPONZORJEM BREZ KATERIH NE BI USPEL SE POSEBNO IN ISKRENO ZAHVALJUJEM.
.gif){kind=small}
