hawaii06

OPRAVITI IRONMAN, PREŽIVETI RUŠILNI POTRES IN OSTATI ŽIV

To je bilo geslo, ki je spremljalo letošnje svetovno prvenstvo IRONMAN, ki je bilo 21. oktobra na Havajih.

Dan potresa

Nekaj dni pred tekmo v jutranjih urah se je zgodilo. Sedel sem na balkonu hotela in ob kavici opazoval deskarje na velikih valovih. Nedaleč od obale je razigrano plavala večja jata delfinov ter se poigravala s korajžnimi plavalci, ki so se upali približati lepim in pametnim plavajočim bitjem. Ta mir je prekinil močan trk – močno je počilo. Sam sem pomislil, da je mogoče kakšna velika plošča udarila ob tla. Čez kakšnih par sekund se je začela majati cela hiša, vse je tako močno ropotalo, v sobi je začelo vse padati po tleh. Rekel sem si »BEŽI to je edina rešitev«. Tekel sem iz tretjega nadstropja hotela kolikor so me noge nesle, čeprav me je tresenje hiše premetavalo od stene do stene sem spotikajoč se pritekel na dvorišče pred hotelom. Z vseh strani so tekli ljudje, ženske so kričale, nekateri oblečeni, drugi čisto goli… Cela hiša je bila kot ena sama ladja na velikih valovih, zemlja je premikala visoke palme, ki so se s konicami listov dotikale tal kot da so na elastiki. Nekdo je zavpil: »Bežite, tsunami je!«, in bežali smo čez cesto od obale, čeprav, če bi bil tsunami, bi nas vse poplavil, ker je bila smer v katero smo bežali čisto ravninska. Čez čas so nas obvestili, da je potres nevulkanskega izvora, in da je globinski, zato se tsunami ne bo razvil. Ko sem prišel v sobo, je bilo grozno – vse omare so bile na tleh, posode razbite. Občutek je bil grozen. Pogled z balkona je prikazal zanimivo sliko – deskarji so bili še vedno na vodi, delfinov pa ni bilo več. V vodi sploh niso vedeli kaj se je zgodilo, živali pa so čutile. Čez nekaj ur se je vse normaliziralo kot da se ni nič zgodilo. Poročali so o materialni škodi, o popokanih cestah itd.

Vremenski pogoji

Samo vreme je bilo prizanesljivo do tekmovalcev. Letos nas je štartalo 1793, ki smo si skozi kvalifikacije priborili tako želeni »slot« za Havaje. Kvalifikacij po celem svetu se je na tridesetih tekmah udeležilo več kot 60.000 tekmovalcev. Sam sem se kvalificiral v Idahu v Coeur d'Alene.

Tekma dobrih rezultatov

Letos je zmagal Nemec Stadler, ki je bil na kolesu razred zase. Prekolesaril je 180 kilometrov v času 4 ure in 18 minut in uspel to razliko zadržati do konca zmagal z zelo dobrim časom 8 ur 11 minut pred Chrisom McCormackom ter lanskoletnim zmagovalcem Farisom Al Sultanom. V ženski kategoriji petkratni zmagovalki Nataschi Badmann ni uspelo obdržati naslova in je prišla komaj na 10. Mesto. Zmagala je Avstralka Michellie Jones s časom 9 ur in 18 minut.

Tudi Slovenci smo imeli svoje dobre tekmovalce. Tomaž Šink je bil zelo dober (172. Mesto skupno) s časom 9 ur in 35 minut pred Matjažem Kovačem, ki je dosegel čas 9 ur 45 minut. Sam sem dosegel čas 11 ur in 6 minut. Lahko bi bilo boljše, predvsem na kolesu, če se ne bi preveč šparal za na tek. Sicer se mi je to delno obrestovalo, saj sem maraton odtekel z lahkoto. Če bi uspel zaščititi copate, da se ne zmočijo od talnega polivanja in hlajenja telesa, bi bil čas teka bistveno boljši, saj se noga v copatu, če je mokra, nalima na copat, zato ni prožnosti, tako da prsti čutijo vsak udarec, ki povzroča velike bolečine in žulje. Sedaj po tekmi imam vseh 10 prstov na nogah popolnoma črnih, kot da so polakirani. Sam sem zadovoljen s svojo uvrstitvijo. Ostali naši so bili dobri v svojih skupinah. Omeniti je potrebno tudi Branka Mlinarja, ki se je v svojem prvem Ironmanu kvalificiral na Havaje in uspešno opravil havajski krst. Letos je nastopal tudi legenda svetovnega ironmana France Cokan v skupini 75-79. Bravo babe*!

*Francija tako kličemo že odkar mu je tak nadimek nadela njegova Sylvia :)

Zakaj na Havaje?

Veliko ljudi me sprašuje zakaj grem tolikokrat na tekmo na Havaje. Havaji so sanje vsakega triatlonca, nekateri, ki se ne morejo kvalificirati, bi plačali za »slot«, vendar je tu spet veliko odvisno od sreče saj gre za žrebanje, ki ga drago plačaš. Nekateri »slot« kupijo na dobrodelni dražbi za tisoče dolarjev.

Havaji so kot droga, triatlonci pa odvisniki. Ko ga enkrat opraviš si z njim tako zasvojen, da zdravnika, ki bi tako odvisnost ozdravil ni. Otok poln lepe narave, dišečih rož, cvetočega grmičevja in prekrasnih orhidej, visoke vlage, ki ti enkrat pride pod kožo, jo do odhoda domov ne ožameš s telesa. Čutiš potrebo, da jo čim več vsrkaš v telo. Tam spoznaš ogromno vrhunskih dobrih tekmovalcev, tekmovalk, ki se zbirajo zjutraj na plavanju ob pomolu pod imenom Kona Pier. Večina teh po treningu pije kavo v lokalu Java Lava, se opazujejo, kontaktirajo, spoznavajo. Ljudje, ki pridejo gledat tekmo delajo veliko gužvo na prizorišču nekaj dni ali celo tednov pred tekmo. In ko začutiš ta utrip, ta adrenalin, to tremo veliko prej pred tekmo, to je tisto, kar me vedno vleče na Havaje.

Sam rečem vsako leto po tekmi, da naslednje leto ne grem, vendar ko začnem s treningom, začutim ta pohlep po vulkanu.

Lahko da naslednje leto res ne bom šel na Havaje. Če se to zgodi, imam občutek, da bi se v meni nekaj premaknilo, da bi se sam spremenil, ne vem kako bi bilo.

Brez njih bi me Havaji ne videli, in jaz njih ne:

Cararro Cafe, FRUCTAL, Roiss Dva, KZ Metlika, Philip Morris, Žolna Šport, Cafe Monet, Exim Ex, IntAct - Polar

Hvala!