Moja sedma zaporedna tekma na Havajih ni bila nič drugačna od prehodnih. Zaradi aklimatizacije in časovne razlike sem šel na Havaje 20 dni prej. Tam sem uspel opraviti kar nekaj težjih treningov. Enkrat sem celo prevozil na kolesu 194 km in potem takoj naredil dolgo menjavo 15 km teka.

Vendar Havaji imajo svoj čar, močno začarajo če ne s težkimi pogoji, podnebjem vpliva na zdravstveno stanje in počutje. Kot da ima podnebje posebno moč na tekmovanju. Na Havajih veliko tekmovalcev zboli, sam sem zaradi bolečine v glavi v ušesu in rahlem zobobolu moral skoraj cel teden pred tekmo jemati antibiotike. Ker antibiotiki uničujejo bakterije v telesu in sam proces močno vpliva na mišično tkivo, tako da sem pred tekmo popolnoma počutil bolnega in izčrpanega. Sploh nisem mogel hoditi, kaj šele da bi kaj treniral. Bal sem se da ne bom imel toliko moči da bi končal tekmo. Sicer sem že navajen na težave na Havajih. Havajske tekme so zame kot kaznil

nica.

Letos sem bil dobro pripravljen a me je spet spremljala smola kot leta 2001 ko me je povozil avto. Tri dni pred tekmo sem imel razbito glavo in pet šivov, polomljeno ramo in ves krvav prišel v cilj.

Leta 2002 se mi je 2x preluknjala guma, tako da mi jih je zmanjkalo, ter sem čakal serisni avto skoraj 15 minut. To se mi je zgodilo 20km pred ciljem. Poznalo se mi je tudi na času.

Leta 2004 so mi popokale vse špice na zadnjem obroču. Obroče sem imel sposojene od prijatelja. Tudi tukaj sem po dobrem kolesarjenju čakal na servisni avto skoraj 20 minut. 2004 sem imel tudi premajhne tekaške copate in zato sem imel na zelo veliki vročini in slabem vremenu že na samem začetku polne copate vode, tako da so se mi nogavice zalimale na prste in mi je odpadlo vseh 10 nohtov. Od dolgega teka ko sem prišel v cilj, mi je skozi copate curljala rdeča tekočina ki je bila v bistvu kri pomešana z znojem. Bolelo me je tako močno, da sem komaj prišel v cilj.

Leta 2005 je bilo dosti lažje leto, to je bilo leto rekordov, tudi sam sem dosegel osebni rekord na Havajih 10:53 in 18. mesto v moji starostni skupini.

V letu 2006 je bla tekma solidna in tukaj sem uspel opraviti tekmo, čeprav je močno pihalo, velika vročina, na samem plavanju so imeli vsi težave, tako da so bili časi vseh za 5 min slabši kot ponavadi.

Sam mislim, da do sedaj na Havajih še nisem uspel opraviti tekme optimalno in mislim, da imam še nekaj rezerve, tako da v bodočnosti pričakujem, če bi se mi vse izšlo kakor treba, tudi boljši čas kakor do zdaj, čeprav lahko povem, da sem v povprečju zelo zadovoljen. Čeprav do cilja, ki sem si ga zastavil, do sedaj nisem uspel doseči, in to je uvrstitev med 10 najboljših v moji starostni skupini.

Mogoče mi bo to uspelo že letos, saj v tem letu prestopam v višjo skupino in s časom, ki sem ga letos dosegel v moji skupini, bi bil med 10 najboljših.  Vendar moram že sedaj povedati, da v višjo skupino ne grem samo jaz vendar tudi veliko tekmovalcev iz moje sedanje skupine, ki so na Havajih zmeaj zelo dobri.

Če bi mi to uspelo potem bi bil zelo srečen in zadovoljen. To bi bilo posebno veselje. Sama tekma na Havajih je bila posebna in zelo zanmimiva. Prvič se je zgodilo, da nas je tekmovalo 7 Slovencev in je bilo prav veliko veselje tekmovati v ekipi kjer nas je bilo več. Zjutraj smo se odpravili na plavanje nestrpni, malo vznemirjeni. Po čekiranju, ko nas po celem telesu popišejo s številkami in izgledamo kot eni ramboti, smo se dobili pred glavnim hotelom blizu štarta.Tam smo se preoblekli, poslikali, si zaželeli dober rezultat in odšli v vodo.

Na plavanju se ni nič posebnega dogajalo razen da smo se zelo dobro tolkli, vlekli za rame, premetavali, ker je vsakemu od 1800 udeležencev bil cilj čimprej priti iz vode. Najtežje je bilo na točki pri obračališču, kjer se vsi tekmovalci zgručijo v eno veliko jato ljudi, ki izgleda kot kardela. Boljši plavalci vlečejo za rame in tunkajo tiste, ki so slabši, zato marsikater tekmovalec komaj pride do zraka ter se zelo napije slane vode. Tukaj se zgubi veliko moči, ker je veliko prerivanja, sama toča. Iz vode sem prišel s časom slabšim kot sem načrtoval, ena ura 13 minut, kar je slabše za 2 min od lanskega časa vendar sem nekje v celoti bil zadovoljen.

Kolesarjenje se mi je zdelo letos dosti lahko, čeprav je nekaterim močen veter delal težave. Sam sem bil navajen na kolesarjenje na vetru. Na Havaje sem prej šel, da sem se navadil na močan veter. Odkolesaril sem solidno s časom 5ur 41 minut, kljub dosti močnem vetru. Imam zelo staro kolo in sem eden od redkih tekmovalcev na Havajih, ki je dirkal z dikalnim cestnim kolesom. Ostali tekmovalci imajo vsi triatlonska kronometer kolesa, ki so zelo aerodinamična, lahka in imajo zelo drage kolesarske obroče kar tudi pomaga. Če bi jaz to imel bi bil moj čas zanesljivo boljši najmanj kakšnih 5 minut. Na kolesu je značilen klanec, ki ni tako posebno strm, ampak je zelo dolg, tam okrog 7-8 milj. Mi ga imenujemo magični Hawii. To je sicer najvišja točka na kolesu ki jo tekmovalci morajo prevoziti. Nahaja kakšnih 800 metrov nad morjem.

Problem Hawiija ni tako velika višinska razlika ampak ker veter zelo močno piha in nekateri tekmovalci zelo težko premagajo ta veter. Na vzponu na Hawii piha tako močan bočni veter da marsikdaj kolesarimo postrani. Zaradi močnih sunkov veliko tekmovalcev ne upa voziti na barih, ker se bojijo da jih ne bo vrglo. Pri spustu s Hawiija kjer se dosega malo večja hitrost, kakšnih 60km/h in več, polovica tekmovalcev drži za balanco. Kakšega tudi vrže s ceste. 

Po končanem kolesu sem čutil močne krče v mišicah komaj sem se spravil na tek. Po veliki vročini. Kljub vsemu skupaj sem odtekel kar solidno s 15. časom v skupini čeprav so me mišice tako bolele, da sem komaj prišel do cilja. Če bi se nekje ustavil, mi sigurno ne bi več uspelo aktivirat mišic.

Hvala velikemu številu navijačev, ki so me tako spodbujali, ki so močno neprestano vpili kričali spodbujali vsakega tekmovalca.

Ko sem prišel v cilj in zagledal čas 10:57 sem bil vesel. Rekel sem si: » O super, saj sem popolnoma bolan«, po antibiotikih so mišice popolnoma odpovedale in vseeno sem uspel dobro odtekmovati. V cilju sem začutil tako močne krče da me mišice sploh niso več držale. Ves utrujen in prepoten sem padel na tla. Prostovoljno medicinsko osebje me je pobralo na voziček in odpeljalo na infuzijo in rahlo masažo. Po eni uri počitka pri zdravnikih sem si kar dobro opomogel ter z družino in Šinkom, ki je že prej končal, šel na zasluženo pivo. Drugi dan sem regeneracijsko odplaval, malo odtekel in odkolesaril. To je bil lep občutek.

Marsikdo, ki se kvalificira, si Havaje predstavlja popolnoma enostavno. Imajo jih za lahko tekmo. Večino naših tekmovalcev se kvalificira na lažjih tekmah. Primerjajo svoje rezultate s Havajskimi, zato so pričakovanja marsikdaj nerealna in prognoze, ki si jih zastavimo neuresničljive.

Povem naj da je pri nas v ironmanu na leto kakšnih 70-80 tekmovalcev in to število se iz leta v leto povečuje. Če bi pogledali v Nemčijo, tam jih je skoraj 10-20 tisoč in jih na Havaje pride samo okoli 400. To pomeni da se jih je procentualno manj kvalificiralo kot Slovencev. Pri nas verjamem, da jih več kot 50% ni nikoi slišalo kaj je to ironman, kaj šele, da bi se šli kam preizkusiti ali kakšen triatlon odtekmovati. Tudi mediji niso naklonjeni temu težkemu športu, sam moram iz Havajev popravljati poročila iz Honolilu, kot da poročevalci STA že leta sploh ne vedo, da je SVN mednarodna kratica za Slovenijo in poročevalec, ki piše, da slovenske udeležbe sploh ni bilo, čeprav nas je tekmovalo več in nam razvrednoti naš trud. Če se o nas nič ne napiše, se tudi sponzorji od katerih dobimo vsaj nekaj denarja, da se lahko udeležimo havajske tekme, ne vejo kakšni smo bli in če se ne govori o nas je veliko težje priti do tistega lahko rečemo drobiža za karto ali kaj drugega. Sama TZS se sploh ne zanima za ironman in nikoli nič ne poročajo prek TZS niti vejo kdo se sploh udeležuje tekem na Havajih. Mogoče bi bilo dobro razmisliti o ustanovitvi kakšne sekcije v okviru TZS za samo promocijo in se tako bolj predstaviti širši publiki.

HAWAII 2007