ZOPET NA HAVAJE
Kot vas že večina ve, sem se tudi letos kvalificiral na Havaje. Tokrat sem bil še toliko boj vesel, saj sem se kvalificiral na Ironmanu, ki naj bi bil najtežji na svetu - Lanzarote. Spet sem se zaradi aklimatizacije odpravil na Havaje 14 dni prej in nisem obžaloval. Tokrat sem potoval kar sam, na Havajih pa se nas je zbralo kar nekaj: edina ženska dr. Nada Rotovnik - Kozjek, Damjan Kromar, France Cokan in jaz.
TEKMA
S plavanjem smo začeli kar nekaj minut prej, ampak mislim, da ni tega nihče ugotovil, saj smo bili vsi zelo na trnih. Sam sem imel že na začetku kar nekaj preglavic. Še sam sem bil začuden nad svojo dobro pripravljenostjo in kar nisem mogel verjeti kako dobro mi gre. Kar naenkrat nisem več čutil ob sebi množice soudeležencev. V vodi se mi je vse zdelo zelo megleno, a nisem pomislil, da je kaj narobe. Zjutraj so bili namreč visoki valovi in nizka megla in sem mislil, da je ta še vedno čisto nad vodno gladino. Kar naenkrat sem začutil rahel udarec vesla po glavi. Ko sem prenehal plavati in se uzrl v prostovoljca, sem ugotovil, da so se moja očala zarosila, in da sem čisto zgrešil smer! Ves nesrečen sem poskušal prehiteti čimveč ostalih.
Na kolo sem se spravil kar hitro. Malo še jezen zaradi plavanja, sem se pognal tako močno, da je kolo na koncu kar samo divjalo. Po nekaj kilometrih sem ujel Nado, ki me je spodbudila in sem še kar malo pospešil. Ampak, ker nesreča nikoli ne počiva, se je zopet pripetila. Špice na zadnjem kolesu so kar naenkrat popustile in kolo mi je začelo opletati. Moral sem se ustaviti in počakati, da pride mimo kakšen prostovoljec. Ko sem mu dokončno dopovedal kaj je narobe, je poklical pomoč. Šele čez borih 40 minut je ta le prišla. Ni minilo dosti, ko mi je počila še zračnica. Zelo mirno sem jo zamenjal in se odpeljal naprej. Potem pa še ena nesreča....zopet zračnica, tokrat sprednja. Ker nisem imel več rezervne, sem se do tranzicije pripeljal kar na prazni. Na kolesu sem tako zaradi vseh pripetljajev izgubil skoraj petdeset minut! Pozabil pa sem še omeniti, da je večinoma ves čas deževalo, kar se je zgodilo prvič po 23-ih letih. Peklenska proga je nastala ravno zaradi tega in zato je tudi bilo toliko nezgod.
Vsaj na teku se mi ni nič zgodilo. Počutil sem se kar vredu, bolj hitro kot sem šel nisem hotel iti, saj bi potem že pretiraval. Ujel sem dober tempo in se ga držal. V cilj sem pritekel malo žalosten, a rezultat sem vseeno izboljšal za približno pol ure. Kaj bi šele bilo, če ne bi izgubil tiste ure pri kolesu in 10 minut na plavanju? To bi bil moj osebni rekord.
PRIPRAVE NA NASLEDNJE LETO
Že se pripravljam na novo sezono in komaj čakam, da se zopet dokažem, tako na kvalifikacijah kot tudi na svetovnem prvenstvu. Upam, da bom spet uspešen na obojih, in da bom lahko dosegel zelo dober čas.
