Konichiwa!!

Ali po slovensko "pozdravljeni". Zopet se je obrnilo kvalifikacijsko leto za ironman in tokrat sem se odločil, da hočem doživeti nekaj novega, drugačnega in se kvalificirati na tekmi, ki je čisto na drugem koncu sveta, tokrat na vzhodu, na Japonskem.

Pot na Japonsko se je začela že v začetku meseca maja, saj nisem vedel, kaj lahko pričakujem od vremenskih razmer in kako bo sama tekma potekala. Iz Ljubljane je let potekal preko Pariza v Tokio in od tam v Nagasaki, kjer je čakal trajekt in nekaj urna vožnja na skrajni jug do otočja Goto, natančneje na otok Fukue.

Že z izstopom iz letala na japonska tla sem občutil čisto drugačen stil življenja. Nisem mogel verjeti njihovi popolni organizaciji. Ko sem prenašal kovčke in kolo na avtobus je 30 ljudi stalo v neprekinjeni ravni vrsti in čakalo na vstop. Pomočnik voznika je vsakemu dal listke s številko za prtljago, le-to pa je odnesel sam in jo postavil v perfektno vrsto. Takoj sem ugotovil, da so ljudje zelo natančni in malenkostni, vsi delavci nosijo rokavice za zaščito pred nezaželjenimi bacili, na tujce gledajo kot da so padli z neba.

Na japonski celini je stil življenja drugačen, na otoku Fukue pa so ljudje svojevrstni. Najprej opazim razliko že na trajektu, kjer so kovček za kolo gledali kot svetovno čudo. Nekako sta ga dva majhna Japonca spravila na trajekt (še vedno ne vem kako jima je uspelo...), potem pa še spanje na trajektu, ki se odvija kar na tleh z usnjenimi vzglavniki in navadno odejo. Nikjer ni stola in povsod hodijo sezuti, čevlji so pospravljeni v vrsti pred spalno površino.

Prihod na otok je bil zvečer v poznih urah, začelo je deževati. Ker sem potoval z družino smo imeli kar nekaj prtljage. Domačine smo spraševali kje je naš hotel. Vsi so bili prestrašeni, ker niso navajeni tujcev, še posebej takšnih, ki so veliko višji od njih. Končno se je eden opogumil in nam prijazno pokazal pot. Poprosili smo ga, če nas zapelje do hotela, kar je brez oklevanja storil, vendar pa smo ob prihodu v hotel ugotovili, da le-ta ni pravi in nas je peljal v drugi hotel s podobnim imenom. Dobro, da je lastnik hotela vedel kam smo namenjeni in nam poklical taksi, ki nas je vse premočene in premražene odpeljal do pravega hotela. Končno smo se nastanili v sobi in ugotovili, da je vse narejeno po japonskih standardih, kar pomeni, da je bilo vse nekako minimalistično.

Čez nekaj dni, ko sem vozil po ironmanski progi s kolesom, sem naletel na Petra Kropka iz Madžarske, ki je prišel tekmovat kot profesionalec. Skupaj sva opravila nekaj treningov in tako sva raziskala celo progo, pokazal mi je kje so tranzicije, tako da sem končno dobil predstavo o celem poteku proge.

Dan pred tekmo se je razvilo hudo neurje, ki je povzročilo veliko škode. Vreme je kazalo svojo najslabšo plat in že sem mislil, da od tekme ne bo nič, saj bi bile razmere neznosne. Vendar se je vse obrnilo. Razmere so bile še bolj neznosne, saj je na dan tekme že zjutraj posijalo močno sonce, ki je vsako uro bolj pripekalo...

Torej, moral sem se sprijazniti, da nam vreme res ni naklonjeno. Tolažil sem se s tem, da je bolje, da sije sonce kot pa neurje, saj mi takšni vremenski pogoji bolj ugajajo. Plavali smo dva kroga, ki sta minila kar hitro. Kar naenkrat sem bil že iz vode in hitel proti tranziciji. Čas tranzicije je bil soliden, nisem se preveč zamudil.

Na kolesu je sonce že močno pripekalo. Po glavi so se mi sprehajale ideje kako bom najbolje odkolesaril in sem zelo hitro spoznal, da mi sonce prav veliko ne škodi. Zato sem se še bolj pognal po hribu navzdol in zopet navzgor, dohiteval in prehiteval vse kar se je peljalo po dveh kolesih. Veter mi je zelo oteževal kolesarjenje, saj so bili sunki zelo moćni in većinoma je bil najbolj neprimeren veter - skoraj celo pot je pihalo v prsa. Vsak, ki je odbrzel mimo mene mi je dal le še večji elan, da ga dohitim. Ob poti kar naenkrat zagledam moj navijaški duo - ženo in hči. Sprašujem ju kako sem se odrezal, ali vozim dobro. Zavpijeta, da mi gre super in da sem zelo dober. To mi da še dodaten zanos, da pripeljem v tranzicijo po načrtovanjih. Malo me zmočijo z vodo in že si obuvam tekaške copate.

Vesel sem, da sem že na teku in da sem tako dobro odpeljal kolesarski del preizkušnje. Na teku razmišljam o tem kako bi bilo lepo, da bi se zopet kvalificiral. Zopet srečam na progi mojo družino. Povesta mi, da sem v svoji starostni skupini peti. Ne morem verjeti, da mi je šlo tako gladko, kljub velikemu naporu in vremenskim pogojem. Pred sabo vidim tekmovalca, ki mi nenehno uhaja, odločim se da bom tudi jaz pospešil tempo. Prehitim enega, dva, tri že sem na enaindvajsetem kilometru, kjer mi hči pove, da sem tretji. Ne verjamem, vendar potihoma upam, da mi je uspelo. Odtečem po najboljših močeh do konca in držim dober tempo. Zadnji kilometer se poženem proti cilju kot pravi norec in v 11 urah ter 3 minutah zaključim s preizkušnjo. Vesel, da sem prišel v cilj in šele tedaj občutim, da ironman sploh ni bil tako lahek. Vročina je bila nevzdržna, veter tudi, vendar sem imel cel čas dober občutek na progi in zgleda mi je to pomagalo do dobrega rezultata. Še hiter pogled na listo rezultatov. Ugotovim da sem drugi. In to za pičle štiri minute je bil prvi boljši od mene. Zelo sem zadovoljen z rezultatom.

Zvečer smo šli ven jesti in smo upali na zelo velike porcije. Želja se ni ravno izpolnila, zopet nas je nasmejalo minimalistino kuhanje. Poprosim kuharja, da meni in še nekaj ironmancem, ki so sedeli z mano naredi večje porcije. S polomljeno japonsko angleščino mi pove da mi bo naredil večjo ribo in mešano meso na žaru. Zgleda mu je bila naša velika evropska družba všeč in nam je zato prinesel hišno specialiteto. Najprej dobro pogledam in ni mi jasno zakaj je prinesel polžje hišice. Malo bolje pogledam in vidim, da se notri skriva meso. Poizkusim, kuhar me opazuje. Nasmejim se mu in mu povem, da je zelo dobro. Zelo je bil vesel, da sem mu pritrdilno odgovoril in me počastil z njihovo domačo narodno pijačo imenovano sake. Zadnji dan smo se tako najbolj najedli vsega živega - dobesedno. Cel teden smo iskali kruh, testenine in podobno evropsko hrano, vendar pa smo dobili le juhe v plastičnih posodah, nekakšne čudne špagete, alge... Zanimivo po svoje, okusno pa ne ravno vse. Zelo zanimivo je bilo tudi, ko smo hoteli natakarju in kuharju pustiti malo napitnine, vendar jo je ta brez pomislekov zavrnil. Rekel je da je to zanj sramota in da ne more vzeti več denarja kot nam je računal. Ko smo mu razložili, da pri nas po vsaki dobri postrežbi pustimo malo napitnine, se je le kislo nasmejal in rekel, da pri njih tako ne gre. Celo nekaj malo drobiža je vrnil(okoli 50SIT) in rekel, da moramo to vzeti, ker je naše. Bili smo zelo začudeni, vendar smo se raje držali njihovih običajev, saj je rekel da je pri njih napitnina ponižujoča do delavcev.

Lahko rečem, da sem spoznal prijetne ljudi in njihovo kulturo, ki je v veliki meri drugačna od naše. Japonci na otočju so tudi ponosni na svoje korenine, saj naj bi bili njihovi predniki samuraji, ki jih je cerkev izgnala. Zato smo spoznali večino ljudi, ki so samuraji in ne verujejo v cerkvene običaje. Imajo svoje, značilne samurajske maske in meče, ki jim pomenijo veliko več, saj naj bi jim Evropejci vsilili cerkev in cerkvene običaje. V neki meri so mogoče tudi zaradi tega do Evropejcev zelo zadržani, vsekakor pa ne neprijazni.

SLIKE SI LAHKO OGLEDATE NA SLEDEČI POVEZAVI